Slapovi Iguassu

Niagarski slapovi

Viktorijini slapovi

Slapovi Iguassu

Slap Savica

Slap Rinka

Osebna stran

Viri

Prva stran

Če bi bili slapovi reke Iguassu ob kakšni izmed velikih turističnih cest, v deželi z zelo razvitim prometom, ne pa v težko dostopnem južnoameriškem pragozdu, potem se ne bi mogli ubraniti množici obiskovalcev in bi že zdavnaj presegli vse rekorde niagarskih slapov. Na obeh bregovih reke stijita sicer dve mesteci - Foz do Iguacu v brazilski kavni državi Parana, in Porto Iguazu v argentinski provinci Misiones - ki dolgujeta svoj obstoj edinole znamenitim slapovom; vendar so ohranili ti slapovi kot turistična znamenitost nekakšno redkostno vrednost - na srečo, kakor poudarjajo številni ljubitelji narave. In ker doslej inženirji še niso izkoristili vodnih gmot za proizvajanje električne energije, se ponuja tropski čudež na meji treh južnoameriških dežel - Brazilije, Argentine in Paragvaja - še dandanes očesu v svoji prvotni, mogočni in nedotakljivi obliki. Silovito drveči Iguassu je pritok 4700 km dolge reke Parane, ki se, ko se zlije vanjo še Rio Uruguay in nekaj drugih rek, izteka pri Buenos Airesu kot Rio de la Plata v Atlantski ocean. Reka Iguassu izvira v bližini Curitibe, v obalnem gorovju Serra do Mar. Kljub številnim brzicam vozijo po dolgih odsekih te 750 km dolge reke motorne ladje in parniki.V zgornjem toku Parane je več slapov, najmogočnejši med njimi je slap Guaira; nato pa teče reka dalje po globoki , kanjonu podobni soteski na meji med Paragvajem in Brazilijo. Vsi pritoki, ki se tu zlivajo v Parano, se morajo "spustiti" v sotesko. Na vsem tem prostranem ozemlju je zato vse polno brzic in slapov. Najlepši med njimi pa je slap Iguassu, 23 km pred izlivom istoimenske reke v Parano. Brazilci štejejo slap Iguassu, ki ga prav tako kot Niagarske slapove "reže" meja med državami, že od nekdaj med sedem čudes sveta. Pri tem ne pozabijo opozoriti, da tu v resnici ne gre samo za en slap, marveč da jih je 21, ki v širini skoraj 3 kilometrov grme v ozko, 70 do 80 m široko sotesko.



 Bobnenje slapov se sliši 25 km daleč. Eden izmed glavnih slapov je izžrl v rob skale, katero gloda, kopitu podobno globel. Kadar se v pršeči vodni pari slovitega Garganta do Diabo - peklenskega žrela - ob svetlem dnevu lomijo sončni žarki, nastane mavrica, katere temelj je širši od 120 m. Najmogočnejši vtis pa napravijo slapovi v deževni dobi, ko zgrmi čez skalo v eni uri okoli 140 milijonov ton vode - sedemkrat toliko kakor v neprimerno bolj znani Niagari. Evropa je Izvedela za slapove Iguassu razmerom pozno, šele v 16. Stoletju. Tedaj so jezuiti ob Parani in Paragvaju ustanovili svojo "indijansko republiko". Guarane - za katere je tu v prvi vrsti šlo - so strnili v "kraje", te pa v "redukcije". Jezuiti so organizirali poljedelstvo, opremili delavnice, poskrbeli za oplemenitenje paragvajskega čaja, izenačili obremenitve v redukcijah in ustvarii zveze, potrebne za zunanjo trgovino. Kasneje so ustanovili celo nekakšno indijansko vojsko. Tuji belci nisko imeli dostopa v redukcije. Če so si prišli trgovci ogledat blago, so jih patres sprejeli in pogostili daleč zunaj v obiskom namenjenih hišah. Ta odrezanost od evropske civilizacije je bila eno izmed temeljnih načel jezuitske republike. Patres so že vedeli, zakaj so se ogibali ozemlja ob ustju velikih rek, kjer so živeli beli naseljenci, in zakaj so raje krenili v tedaj še neodkrito notranjost dežele. Svoje pionirsko delo se začne v mogočnem varstvu kataraktov, slapov in brzic. Vsi naši misionarji so prepričani," je zapisal tirolski pater Sepp, "da je bog ustvaril te slapove in brzice v prid našim ubogim Indijancem, zakaj Španci so v nenasitljivem pohlepu po denarju s svojimi velikimi ladjami pripluli do sem, naprej pa niso več mogli. Do dandanes še niso stopili na zemljo, kjer prebivajo naša ljudstva." V kasnejših letih se je to sicer predrugačilo. Portugalski pustolovci - imenovali so jih bandeirantes - so odkrili, da so redukcije rezervoarji sužnjev, ki jim ni težko priti do živega. Desettisoče Indijancev so odgnali na trge sužnjev. Končno so jezuiti pobegnili z zadnjimi 12 000 Guaraniji po Iguassuju navzdol, namenjeni so bili v Pirano. Slapovi so bili prva večja ovira na njihvi poti. "Skušali so spustiti čolne po slapovih navzdol, a so se razbili ob čereh. Cel teden je trajalo, preden so slapove obšli in lahko nato pod njimi začeli znova graditi čolne. Vendar je bilo v njih prostora samo za peščico eguncev; drugi so se v več skupinah prerivali dalje skozi pragozd, in grob za grobom je zaznamoval njihovo pot, saj so lakota in kužne bolezni strašno kosile ljudi" 8oče Hauff). Kljub begu pa so str.7 uživali mir samo nekaj let. Portugalci in Španci so jezuite izgnali: Indijanci so se nato vrnili v gozdove, misijonske postaje so razpadle. Po 150 letih se je končala "utopija v pragozdu". Ime argentinske province Misiones za ozemlje, ki meji na slapove Iguassu, še zdaj spominja na ta poskus, katerega tvorci so presegli svoj čas in gledali daleč naprej.