Niagarski slapovi

Niagarski slapovi

Viktorijini slapovi

Slapovi Iguassu

Slap Savica

Slap Rinka

Osebna stran

Viri

Prva stran

Niagara spada med najkrajše reke na svetu. Samo 4o km je dolga njena pot - od jezera Erie do jezera Ontario. Na tej tako kratki poti pa reka naleti na višinsko razliko 107 metrov. To razliko izravnava deloma z deročimi brzicami, deloma z velikanskim padcem - z Niagarskimi slapovi. Ti salapovi so na meji med ZDA in Kanado, na ozemlju velikih jezer. Ameriški slap je 300 metrov širok in 61 metrov visok, kanadski pa je približno trikrat širši in 63,6 m visok. Vsako minuto strmoglavi v globino okoli 425 000 m3 vode. "Ony-aka-ra" - grmeče vode, tako so krstili Irokezi ta veličastni naravni prizor. Evropejci so izvedeli prve nadrobnosti o teh slapovih od Indijancev in ti so jim povedali, da so zahtevali vodni demoni vsako leto vsaj dve človeški življenji. Leta 1657 je bilo to naravno čudo označeno na nekem francoskem zemljevidu. Šele 20 let za tem pa sta prodrla do slapov prva bela raziskovalca: francoski popotnik La Salle in njegov belgijski spremljevalec, frančiškan Louis Hennepin. Prva poročila so navajala neverjetne reči: voda pada 200 metrov v sotesko, je zapisal nekdo, nekdo drug pa je trdil, da se sliši grmenje slapov milje daleč. Kako so nastali Niagarski slapovi? Severno Ameriko je v zadnji ledeni dobi pokrival velikanski ledenik. Vode, ki so se topile na južnem delu teh ledenih gmot, so se zlile v morje, ki je odtekalo sprva v mehiški zaliv, Kasneje pa v Atlantski ocean.

Iz še ne čisto jasnih razlogov pa so ostala Velika jezera kot ostanek celinskega morja v ledeni dobi. Zemeljski hrbet je ločeval globlje ležeče jezero Ontario od drugih jezer, ki so zdaj ostala brez odtoka. Iz jezera Erie pa je nastal pod pritiskom vode nekakšen pretok v jezero Ontario. Padajoče vodne gmote so se v tisočletjih zajedle v skrilaste in apnenčaste kamnine zemeljskega hrbta. Vodni padec je bil sprva čisto blizu jezera Ontario, zaradi izpiranja tal pa se je pomikal čedalje bolj nazaj in puščal za seboj kanal, po katerem je voda tekla Ontarijskemu jezeru nasproti. V bližini jezera Erie teče Niagara, široka približno 1200 m, še razmeroma mirno. Nekaj kilometrov pod jezerom se razdeli v dva rokava, ki objamata dolg otok. Sedem kilometrov pred slapovi se rokava spet združita. Razcep v manjši ameriški in večji kanadski slap se začne razmeroma nedaleč pred padcem. Iz struge drveče reke štrli tu Kozji otok (Goat island), ki zavzem skoraj četrtino 1500 m široke reke. "Človek stoji zaprepaden pred mogočno zeleno steno, ki se vali v globino," je opsial slapove neki popotnik. Vendar se vodne gmote po padcu spet pomirijo. Tik pred slapovi vozi majhen parnik "Meglena devica" (Maid of the Mist), iz katerega je lepo opazovati grmeče, brizgajoče in pršeče vode. Celo strogi nemški založnik turističnih vodičev Karl Baedecker je priznal temu enkratnemu doživetju dve pohvalni zvezdici. Dan In noč glodajo vodne gmote rob, prek katerega padajo v globino, in ta rob se zato vsako leto pomakne za kakšen meter nazaj. V nekaj tisočletjih bodo slapovi dosegli jezero Erie. Padajoče gmote kamenja delajo strokovnjakom skrbi. Boje se, da se bodo nekoč zlasti ameriški slapoviizpremenili v dolgočasno brzico - če se seveda pred tem ne bo kdo domislil, kako naj bi odstranili sipine, ki marsikje segajo že do polovice prepada. Pozimi je podoba slapov fantastična. Pod prepadom Niagara zamrzne skoraj tik do tam, kjer se voda spušča v globino. Z vrha padajo čez rob ledene skrili in se spodaj kopičijo v mogočne ledene gore. "Noben vilinski grad, zgrajen iz kristala in draguljev, ne more biti lepši od te resničnosti," je navdušen opisal zimsko podobo slapov svetovni popotnik Hans Bohrdt. Inženirji pa gledajo trezneje na Niagarske slapove. Njim se je že od nekdaj zdela potrata, da grmeče vode neizkoriščene padajo šestdeset metrov globoko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so prvič tvegali poskus, da bi ukrotili del energije, ki jo cenijo na 50 milijonov KM. Zadovoljili so se s turbogeneratorjem, ki je dajal 5000 KM. Dandanes dobavljajo slapovi že okoli 3 milijone KM. Na ameriški strani so kakšne 4 km nad slapovi prestregli reko z dvojnim prekopom, ki pod zemljo odvaja vodo do 6 km pod slapovi ležečih pogonskih naprav. Tam obratuje 13 generatorjev, vsak izmed njih proizvaja 150 000 kilovatnih ur električne energije na leto. Čeprav odvzemajo slapovom vodo predvsem ponoči in v zimskih mesecih, se zaradi proizvajanja električne energije vodna višina reke Niagare močno spreminja. Višinska razlika znaša do 10 m. Turistov pa to ne moti. Odkar so tako Kanada kot ZDA okoli slapov zgradile razgledne stolpe - zdaj so že štirje, visoki od 90 do 150 metrov - si izletniki naravni prizor raje udobno ogledujejo iz ptičje perspektive, kakor da bi se spuščali v nevarno bližino.